Žažar

Tik pred Vrzdencem se jugozahodno cesta odcepi proti Žažarju. Ime Žažar izvira iz besed ZA JEZER, ker je bilo tu nekoč jezero. Počasi se je izsušilo, ostala je le še večja mlaka. Kasneje se je vas preimenovala v ŽAJŽAR, nato pa v ŽAŽAR. 

Vas Žažar meji na južno stran z Občino Vrhnika in leži na valoviti planoti zahodno od dolomitskega Gradišča (547 m). Na hribu Gradišče stoji križ, kjer je bilo odkrito prazgodovinsko grobišče z obzidjem. Po pripovedovanju starejših ljudi so na Gradišču pri kopanju našli zlato žlico (pred 2. svetovno vojno, okoli leta 1940). Kje je sedaj tista žlica, ne ve nihče. Je pa tudi neke vrste dokaz, da je bil na Gradišču nekoč grad ali pa vsaj utrdba.

Vas je bila prvič omenjena leta 1326, ko je vojvoda Henrik Koroški podaril žažarsko zemljo Markvardu Polhograjskemu. Pozneje je Žažar večkrat menjal svojega gospodarja. leta 1668 je postal last logaškega gospodarstva, pod katerim je ostal do novejše dobe.

cerkev sv. Ane je iz 14. stoletja. Od nje je ohranjen le še gotski prezbiterij. Prvič se omenja 1526. leta. Do leta 1790 je bila vrhniška podružnica, zdaj pa spada v podlipško  župnijo. 

Po 1. svetovni vojni so imeli Žažarčani svoje prosvetno društvo in knjižnico. Učili so se iger in so igrali pod kozolci. Imeli so tudi svojo godbo. Učil jih je domačin. Igre so uprizarjali tudi še v letu 1970, ko je še delovalo prosvetno društvo.

V Žažarju lahko zasledimo pravi utrip podeželja. Tu še znajo zapeti večglasno, ohranjajo stare običaje, tudi nekaj lepo ohranjenih hiš in kozolcev bi še našli. Vasica je znana po gasilskih uspehih, tako na občinskih, regijskih in državnih tekmovanjih, predvsem pa po naslovu olimpijskih prvakinj in olimpijskih podprvakov.