Cerkev sv. Urha z obrambnim obzidjem in stolpi

Med vasema Podolnica in Zaklanec se na prisojni strani dviga dolomitski Grič (426 m), kjer je cerkev sv. Urha.

Znamenitost cerkvice, ki je bila prvič omenjena leta 1526, je ohranjeno srednjeveško obzidje s stolpoma nekdanjega protiturškega obrambnega tabora. Cerkvica z obzidjem je vpisana v seznam kulturne dediščine Republike Slovenije in je element grba občine Horjul. Nekoč je bila cerkev utrjena, zid okoli cerkve je bil višji in kar štirje stolpiči so služili vaščanom za shrambo in obrambo pred Turki. Obstajajo domneve, da je bilo pri cerkvi prazgodovinsko naselje. 

Prva cerkev na Griču, kamor menda rada uradi strela, je bila, po pripovedovanju ljudi, lesena. Zgorela je že v začetku 18. stoletja. Sedanjo cerkev so zgradili leta 1751, gotovo pa pred letom 1772, ko je bila posvečena. Za zidanje nove cerkve so porabili kar kamenje iz obzidja okoli cerkve, ki so ga v ta namen podrli, saj nevarnosti pred Turki ni bilo več. Kasneje so tukaj napravili tudi pokopališče, na vzhodnem delu pokopališča so pokopani Podolničani, na zahodnem pa Zaklančani. Velik del prostora, kjer je bilo obzidje, so zasuli. Zamašili so tudi vse strelne line. Zahodni in severni stolpič so podrli.

Na zahodni strani stoji mežnarija, ki je zidana iz kamnov podrtega stolpiča. Dolgo časa je bil ohranjen možnar iz turških časov.

Leta 1991 so domačini pod okriljem spomeniškega varstva obnovili del obzidja. Ohranjena sta tudi dva stolpa z linami vred. Za obzidjem je lesen hodnik z nadstreškom. Tabor na sv. Urhu je zaščiten kulturni spomenik, vreden ogleda. Tabor na sv. Urhu je po spopadih s Turki postal branik horjulske doline. Prav tukaj so Turki doživeli prvi poraz. Veliko časa je minilo od tistih davnih dni, tabor na sv. Urhu pa še stoji kot stražar, ki budno pazi, kdo prihaja v dolino.

Pripovedke o Urhu

Nekega dne je Turek jedel pod Kajžarjem v Podolnici. Kar nekdo ustreli in izbije Turku žlico iz rok. Prestrašen skoči Turek na noge, rekoč: "Svetec pluje doli, zdaj pa le bežimo!"

Drugič so hoteli Turki prihajati na vrh Zaklanškega griča. Kar se začne zemlja udirati pod kopiti in konji niso mogli več naprej. Ko vprašajo, kako daleč seže moč tega svetnika, jim ljudje pokažejo po dolini naprej. Turki potem v tem kraju niso več ropali in požigali.

Ko so nazadnje obnavljali cerkveno streho na sv. Urhu, je Podolničan obrnil lončenega petelina proti Podolnici, rekoč: "Do sedaj je gledal proti Zaklancu, sedaj naj pa še nekaj časa gleda proti Podolnici." Kmalu zatem je v nevihti udarila strela in petelinu odbila glavo. Tudi o tem je govora, kam so obrnjeni svetniki v cerkvi ali proti Podolnici ali proti Zaklancu.